Vloga medicinske sestre v nujni medicinski pomoči pri hospitalizaciji brez privolitve : diplomsko delo

Uvod: Dusevne motnje predstavljajo vedno vecji in vedno bolj zaskrbljujoc zdravstveni problem, na kar kažejo tudi statisticni podatki. Najpomembnejse je, da je pacient z dusevno motnjo enakovreden drugim pacientom, ki dusevne motnje nimajo, vendar jih družba se vedno stigmatizira in zapostavlja v primerjavi z drugimi pacienti, kljub ustavnim in zakonskim dolocbam, ki to strogo prepovedujejo. Najbolj pogost vzrok obiska urgence pri pacientu z dusevno motnjo je poskus samomora. Hospitalizacija je za pacienta lahko zelo travmaticna in stresna. Zakon o dusevnem zdravju doloca dve vrsti hospitalizacije s stalisca soglasja pacienta, s privolitvijo in brez privolitve, za katero morajo biti izpolnjeni vsi pogoji doloceni v 39. clenu Zakona o dusevnem zdravju. Namen: Želeli smo ugotoviti kaksna je obravnava pacienta z dusevno motnjo v nujni medicinski pomoci, kaksne so njegove pravice in zakoni ob hospitalizaciji brez privolitve ter kaksne so kompetence in vloga medicinske sestre ob hospitalizaciji brez privolitve. Metode: Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela s pregledom literature. Literaturo smo iskali od novembra 2017 do sredine januarja 2018, s pomocjo podatkovnih baz CINAHL with full text, Cochrane Collaboration, Medline (Pubmed) ter COBISS.SI in z uporabo iskalnika Google ucenjak. Razprava in sklep: Zakon o dusevnem zdravju doloca, da se hospitalizacija proti volji izvaja na dva nacina. Prvi nacin je na podlagi sklepa sodisca s predlogom psihiatra, centra za socialno delo, koordinatorja nadzorovane obravnave, najbližje osebe ali državnega sodisca. Drugi nacin pa je v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodisca. Narekuje tudi odsotnost vsakrsne diskriminacije, stigmatizacije, razlikovanja in locevanja oseb z dusevno motnjo. Hospitalizacija brez privolitve je definitivno ena izmed eticnih dilem, saj je njen postopek vpet med dilemo posameznikove svobode in potrebe po zasciti pacienta. Potrebno je poudariti, da je pred vsako prisilo nujno poskusati uporabiti druge tehnike, kot sta komunikacija in uporaba zdravil. Pomembni sta tako verbalna, kot neverbalna komunikacija. Obravnava pacienta s psihozo in nasilnim vedenjem je zelo stresna in predstavlja visoko tveganje za ogrožanje varnosti zdravstvenega osebja Pri obravnavi je potreben terapevtski odnos, katerega gradimo na podlagi strokovnega znanja, s terapevtsko komunikacijo in deeskalacijskimi tehnikami. Poleg tega ne smemo pozabiti na empatijo, ki ima v poklicu medicinske sestre zelo pomembno vlogo. S pomocjo empatije se medicinska sestra pacientu približa in pridobi ter ohrani njegovo zaupanje.