Zlomi sosednjih vretenc po perkutani avgmentaciji osteoporotičnega zloma vretenca

Uvod: Osteoporoticni zlomi vretenc so vse pogosteje zdravljeni minimalno invazivno z eno od metod perkutane avgmentacije, z balonsko kifoplastiko (BK) ali vertebroplastoko (VP). Obe metodi naj bi bili uspesni pri odpravi bolecin, obstaja pa sum povecanega vpliva obeh metod na zlome sosednjih vretenc. Se vedno ostaja nejasno, ali so zlomi sosednjih vretenc po BK in VP posledica povecane togosti vretenca kot posledica same avgmentacije ali pa so preprosto posledica napredovale osteoporoze. Po objavljenih podatkih naj bi izliv cementa v medvretencni prostor povecal tveganje za zlom sosednjega vretenca. Namen raziskave je bil oceniti tveganje za zlom sosednjega vretenca po opravljeni BK v primerjavi z VP in dolociti možne dejavnike tveganja za zlome sosednjih vretenc. Bolniki in metode: Triinsedemdeset bolnikov z bolecimi osteoporoticnimi zlomi vretenc je bilo vkljucenih v prospektivno nerandomizirano raziskavo. BK je bila opravljena pri 46 bolnikih (51 vretenc) in VP pri 27 bolnikih (32 vretenc). Na prvem pregledu bolnikov po utrpelem OZV smo predooperativno opravili klinicne in radiografske preiskave. Pooperativni kontrolni pregledi, zajeti v analizi rezultatov, so bili prvi pooperativni dan in 1 leto po opravljeni avgmentaciji. V kontrolno skupino smo vkljucili bolnike z OZV z manjso lokalno kifoze (<15°) in brez hujse bolecnosti. Te bolnike smo zdravili na konzervativen (neoperativen) nacin (ortoza, analgetiki). Rezultati: Eno leto po ugotovljenem OZV je do zloma sosednjega vretenca prislo pri 3 od 46 (6.5%) bolnikov, zdravljenih z BK in pri 2 od 27 (7.4%) bolnikov, zdravljenih z VP. V kontrolni skupini konzervativno zdravljenih bolnikov je v 1 letu do zloma sosednjega vretenca prislo pri 10 od 64 bolnikov (21.7%). Kot pomembna napovedna dejavnika za zlom sosednjega vretenca sta se izkazala stopnja lokalne kifoze in MKG. Pri operativno zdravljenih bolnikih z MKG ≥-3.0 je prislo do zloma sosednjega vretenca v vecjem deležu (4/20, 20%) kot pri bolnikih z MKG <-3.0 (1/53, 2%) (p=0.011). Bolniki, ki so imeli pooperativno lokalno kifozo <9°, so doživeli zlom sosednjega vretenca v manjsem deležu (1/52, 2%) kot bolniki z lokalno kifozo ≥9° (4/21, 19%) (p=0.013). Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z visjo stopnjo pooperativne lokalne kifoze (≥9°) 12-krat (95% IZ: 1.25-114.88) vecji kot pri nižji stopnji kifoze (<9°), ter 13-krat (95% IZ: 1.35-124.81) vecji pri visji T vrednosti MKG (≥-3.0) kot pri nižji (<-3.0). V nobenem primeru zloma sosednjega vretenca nismo ugotavljali intervertebralnega izliva cementa. Z avgmentacijo dosežena pooperativna poprava kota kifoze je bila signifikantno vecja pri BK v primerjavi z VP (7.7 ± 4.5 oz. 2.3 ± 2.3) (p=0.001). V obeh skupinah je po operativnem posegu prislo do bistvenega upada VAS vrednosti (mediana predoperativna vrednost VAS obeh skupin=9). Bolniki obeh skupin so po operativnem posegu stopnjo bolecine ocenili podobno (mediana VAS vrednost=2). Pri konzervativno zdravljenih bolnikih je utrpelo zlom sosednjega vretenca 9/39 (23%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca ≥5.0° in le 1/22 (5%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca <5.0° (p=0.061). Med bolniki z MKG ≥ -2.6 je imelo zlom sosednjega vretenca 8/31 (26%) bolnikov, med bolniki z MKG < -2.6 pa 2/30 (7%) bolnikov (p=0.044). Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z visjo stopnjo lokalne kifoze (≥5.0°) ob ugotovljenem zlomu prvega vretenca 6.3 krat (95% IZ: 0.74, 53.54) (p=0.092) vecji kot pri bolnikih z nižjo stopnjo lokalne kifoze (<5.0°), ter 4.87 krat (95% IZ: 0.94, 25.22) (p=0.059) vecji pri bolnikih z visjo T vrednostjo MKG (≥ -2.6 ) kot pri bolnikih z nižjo T vrednostjo MKG (< -2.6). Zakljucek: Nasi rezultati kažejo, da sta BK in VP metodi z nizkim tveganjem za zlom sosednjega vretenca. Najpomembnejsa dejavnika tveganja za zlom sosednjega vretenca po perkutani avgmentaciji OZV sta stopnja osteoporoze in spremenjena biomehanika hrbtenice kot posledica lokalne kifoze. Na podlagi p